O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Prijatelj mi je djal:
je s tabo v redu vse in prav.
Poglej ta špeh, ki name se z leti je nabral,
in pleša mi ratuje, se prevee znojim,
ko je najmanj treba, pa na vso moe zardim.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sva oba zastokala:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Prisedu je prijatelj, je dejal:
čist vredu sta oba,
poglejta raje mene, mene reveža.
Upesa mi ptrlijo, zobje vsi krivi so,
najhuj pa je, da spadam med pigmejsko nacijo.
Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa smo vsi trije zastokali:

O, mama, kaj naj nardim,
o, mama, kaj naj nardim,
mama mama mama mama
o, mama, kaj naj nardim,
kako le kompleksov se znebim?!

Tri ure smo ga pili,
vsak v mračne misli ujet,
potem pa smo poeasi k sebi pri?li spet.
Opazoval smo ?enske, to bil je šele hec,
a veste, na konc koncev je luštno biti dedc.
?enske so še slabše, čist vsaki kaj fali,
se bo za vsacga našla kakšna,
lahko smo brez skrbi!
Takrat so pa ženske zastokale