Ta sosedov Francelj, pa bil zaljubljen je,
Brhka mlada Urška, mu vnela je srce
Pozno v temni noči, ko vse že sladko spi
Francelj naš pa z lojtro, pod okence hiti.
K zidu jo prisloni, se k okencu povzpne,
Ko pokliče urško , se mamca oglasi:
Kaj ti je neroda, da nam miru ne daš,
Hitro proč se spravi, dokler še čas imaš.
Tam za voglom sultan, prav jezno zarenči
Da so valenc pozni, se v temno noč zgubi ?
Še lojtrco pozabi, užaljenu France,
Pod okencem ostala, do belega je dne.
Še lojtrco pozabi, užaljenu France,
Pod okencem ostala, do belega je dne.