Mi potujoča smo karavana
od ljubezni bolana, od pijače zaspana,
pamet objela nam vinska je moč,
prijatle vzela nam pozna je noč…

Smo kot pravi boemi
v samoti srečni, v sanjah večni.
Plima – oseka sta kot čustva človeka,
kakor pravi poet: to je večni sonet…

Nikoli ne verjemi vsem ljudem
prihaja sonce za dežjem
Vrnimo sanje pozabljenim nočem
kjerkoli boš, ostani boem

Od mesečine obsijan je obraz,
ki splahnel bo v soncu, soncu svobode.
Goreče bilo je zadnje slovo,
radost, srečo, zamenjal je bol…

Smo kot pravi boemi
v samoti srečni, v sanjah večni.
Moški in ženska sta vedno le eno,
človek je boj – pozabljeni stroj…

Nikoli ne verjemi vsem ljudem
prihaja sonce za dežjem
Vrnimo sanje pozabljenim nočem
kjerkoli boš, ostani boem…