Bil je lep poletni dan,
po senu je dišalo in v avtu sem bil sam
in začutim tisti znani nemir,
obrnem se, da naredim še en džir.
In naenkrat jo vidim, stala je tam,
ni bila fatamorgana, ampak ona iz sanj,
ustavim avto, jo pogledam v oči,
u lala, c’est la vie, c’est la vie.

In sva šla na pot,
kjer je 1000 rož,
iz Ljubljane v Portorož,

Beseda je dala besedo
in tako postajalo je vedno bolj toplo,
bila je tako mlada in svobodnih nazorov,
bilo ji je vseeno, kaj bo jutri tomorow.
Potem mi je rekla, naj zavijem na stran,
da se nikamor ne mudi,
da je pred nama dolg dan,
na koncu sem pustil, da se zgodi, kar si želi,
c’est la vie, c’est la vie.

Hm, hvala ti hvala,
za lep spomin, za vse, kar si mi dala,
bilo je lepo in nisva imela kaj izgubit,
bilo je toplo in nisva imela kaj dobit.
Spomnil se bom nate, ko bo zíma,
spomnila me bo nate tale rima,
ciao, adijo, kar je bilo, je bilo,
nasvidenje, je suis Magnifico.