Ne verjamem, da v tej hiši kdo živi.
Okna so odprta, niti strehe ni.
Z dimnika se ne kadi,
nihče že dolgo ni prižgal luči.
Nikogar ni, le jaz in ti
rada bi nazaj, vse, dobre stvari.

Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.

Ne verjamem, da sem tukaj sploh živel.
Vse je isto in vendar drugače je.
Teh občutkov ne poznam,
ti si z mano pa sem vendar sam.
Vse mi beži, in tudi ti.
Življenja ni več ko se nič ne zgodi.

Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.

Nekaj je v zraku, tišči me ob tla,
na koncu ostaneva vedno midva.
Kot dva kometa, v tej hiši ujeta, molče.

Kot da svet je onemel
od takrat, ko sem od tu odšel
Pajki vso noč so pletli obroč
Pa ni nihče več tu ostal